Zagotavljate primerno temperaturo v zimskem času?

Temperatura zraka v delovnih prostorih je eden od dejavnikov, katere mora delodajalec za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev upoštevati tako pri načrtovanju, opremljanju kot tudi vzdrževanju delovnih mest. Zimski letni čas predstavlja obdobje, v katerem običajno prihaja tudi do izrazito nizkih zunanjih temperatur zraka, kar v primerih neustreznega načrtovanja, opremljanja in vzdrževanja delovnih prostorov vpliva na same temperature zraka v njih.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), določa pravice in dolžnosti delodajalca in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ne določa pa samih zahtev glede toplotnih razmer na delovnih mestih. Le-te določa Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in 39/2005). V pravilniku je določeno, da mora delodajalec zagotoviti takšno temperaturo zraka v delovnih prostorih med delovnim časom, da ustreza biološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in fizične obremenitve. Izjema so hladilnice, kjer se upoštevajo kriteriji za delo v mrazu. Pri izpolnjevanju vseh teh zahtev pa mora delodajalec upoštevati določila slovenskih standardov za toplotno udobje.

Najnižje dopustne temperature, katere bi moral delodajalec zagotavljati v prostorih, kjer se opravlja delovni proces, predhodno omenjeni pravilnik ne določa. Določa pa, da se morajo pri zagotavljanju ustrezne temperature upoštevati standardi za toplotno udobje. Standardov za toplotno udobje je kar nekaj. Najosnovnejši, katerega je nedvomno potrebno upoštevati, je standard SIST EN ISO 7730:2006, ki določa kazalnika PMV in PPD v zmernem toplotnem okolju. PMV (Predicted Mean Vote) dejansko pomeni vrednost, ki ugotavlja ustreznost toplotnih razmer v delovnem okolju. Osnovni dejavniki, ki vplivajo na izračunano vrednost PMV, so temperatura zraka, relativna vlažnost zraka, hitrost gibanja zraka, izoliranost obleke, ki jo ima delavec na sebi, ter stopnja metabolizma oziroma težavnost dela, ki ga delavec opravlja. Opredeljena vrednost PMV je po standardu med -0,5 in +0,5. Standard dovoljuje izjeme, kjer so vrednosti PMV tudi izven tega območja.

Delodajalec mora skladno z 19. členom ZVZD-1 zagotoviti preiskave škodljivosti delovnega okolja, kar pomeni, da se morajo opraviti tudi meritve toplotnih razmer (temperature, relativne vlažnosti in hitrosti gibanja zraka) v delovnih prostorih in potem z upoštevanjem izoliranosti obleke, ki jo ima delavec na sebi, ter z upoštevanjem težavnosti dela v fizičnem smislu ugotoviti stopnjo toplotnega udobja. Ugotovljena stopnja naj bi bila v obsegu med -0,5 in +0,5 (idealno je 0), kar pomeni, da je lahko določeno število zaposlenih izmed vseh zaposlenih s takšnimi razmerami nezadovoljnih, vendar standard to dovoljuje, saj je pri tem upoštevana različnost posameznikov v zvezi z občutenjem toplotnih razmer.

Če obravnavamo delo v pisarnah, predstavlja izoliranost obleke, katero zaposleni na takih delovnih mestih običajno nosijo, vrednost nekako 0,9. Upoštevana vrednost v zvezi s fizično obremenitvijo delavca v pisarni, ki opravlja predvsem sedeče delo, je 1,2. Hitrost gibanja zraka je običajno zelo majhna ali pa je ni, vlažnost zraka pa ne sme biti manjša od 30 %, pa tudi ne večja od 80 %. Ko z izračunom ugotavljamo toplotno udobje za opravljanje pretežno sedečega pisarniškega dela, ugotovimo, da je najnižja še sprejemljiva temperatura v prostoru, ki bi zagotavljala ustrezno toplotno udobje, 20 stopinj Celzija, priporočljiva oziroma optimalna pa 22 stopinj Celzija.

Na enak način se ugotavlja tudi toplotno udobje oziroma najnižje sprejemljive temperature tudi v drugih delovnih prostorih, seveda pa moramo pri tem poznati dejanske rezultate opravljenih meritev, upoštevati običajno drugo vrednost izoliranosti obleke ter drugo vrednost fizične obremenitve delavca. Vse te vrednosti so prav tako razvidne iz veljavnih slovenskih standardov (SIST EN ISO 9920:2010, SIST EN ISO 8996:2005).